torek, 9. julij 2013

Drugi teden v bolnišnici

Da ne boste bralci mislili, da samo hodimo okoli in ga žuramo, moram napisati tudi nekaj o tem tednu v bolnišnici.

9.7.
Danes smo spoznali našega mentorja. Je zelo prijazen, odlično govori angleško, ogromno razlaga, se šali... Mlajša zdravnica (Ella) nam je povedala, da bo on najvejetneje postal najmlajši profesor na njihovi univerzi do sedaj.
Ogledali smo si transplantacijo ledvice. Moškemu darovalcu so jo v dobri uri odvzeli in jo nato v 3 urah presadili v žensko. Šivanje žil in sečevoda je bilo zelo zanimivo opazovati, najbolj razburljiv del pa je prišel, ko je bilo treba testirati če žilne anastomoze držijo. Anestezist je s prvo dozo epinefrina dvignil sisitolični tlak le do 110mm Hg, s čemer glavni kirurg ni bil zadovoljen, zato je sledila nova doza, ki pa je bila prevelika. Tlak je začel strmo naraščati, v operacijski sobi pa je zavladala tišina v pričakovanju do katere številke se bo tlak dvignil. Najvišja je bila 190/105. Po nekaj minutah je začela številka padati in kirurg se je odločil da odpre žile. Pri šivanju je odlično odpravil svoje delo, saj je moral popraviti arterijsko anastomozo le na enem mestu. Operacija se je po tem dogodku rutinirano zaključila.

10.7.
Danes ni bilo našega mentorja, zato smo se priključili k mlajši zdravnici Elli. Tudi ona je zelo prijazna, zato sem lahko danes sodeloval pri cirkumciziji 4 letnega dečka. Sledila je še ena, ki smo jo samo opazovali, nato pa smo odšli v drugo operacijsko sobo in opazovali holecistektomijo. Med tem so v sosedni operacijski sobi imeli abdominalno operacijo, kjer smo videli kako naredijo stomo.

11.7.
Danes so na oddelku naredili dve operaciji na enem pacientu. Najprej so naredili levo lobektomijo ščitnice, potem pa še korekcijo ingvinalne hernije obojestransko. Ni kaj reči, prihranili so za eno anestezijo ter pacient bo okreval samo enkrat. Bonus točka za turški zdravstveni sistem. Profesor nam je tudi razložil vse možne načine zdravljenja hernije, tako da smo ta dan izkoristili maksimalno.

12.7.
Danes sem odšel v bolnišnico nekoliko prej kot ponavadi, da sem bil prisoten pri pripravi bolnikov. Priključil sem se mlajšemu anesteziologu, ki je tudi bil dvakrat na izmenjavi zato sva se dobro ujela. Razložil mi je vse od indukcije anestezije do vzdrževanja, na kaj je treba biti pozoren, kako predvideti kdaj se bo bolnik začel prebujati ko tega nočemo... Po prvi operaciji, kjer sem več pozornosti posvetil anesteziji, je sledilo popravilo abdominalne hernije, kjer sem na koncu imel priložnost zašiti rano. Ella je bila zelo potrpežljiva z mano, saj sem prvič delal intradermalni šiv, in še to okoli popka, in zato rez ni bil raven. Po tem sem se pridružil kolegicama v sosednji operacijski sobi, kjer je bil pacient starejši moški s krvavitvijo iz želodca zaradi razjede. Kljub vsem naporom kirurgov in anestezistov je umrl.

Ni komentarjev:

Objavite komentar