Pot do Izmira

Končno imam čas, da kaj napišem.

Moje potovanje do Izmirja je trajalo skoraj 20 ur. Po odhodu iz Ljubljane malo pred polnočjo in po kratkem letu do Istanbula, sem na letališču čakal 3 ure, da je metro začel obratovati. Linije se namreč odprejo ob 6h. Z metrojem sem prišel na glavno avtobusno postajo v dobrih 20 minutah. Ker nisem mogel rezervirati vozovnice prek interneta, ( ne vem zakaj ni šlo) sem moral počakati slabi dve uri na prost avtobus, Odhodi avtobusov so zelo točni, zato se ne splača zamujati. V Istanbulu je bil v dopoldanskem času zastoj na obvoznici, zato smo se namesto dveh ur vozili štiri ure, samo da smo prišli ven iz Istanbula. Nasrečo je avtobusni prevoz v Turčiji potniku bolj prijazen kot doma, zato je sprevosnik med vožnjo vsako uro in pol ponujal kavo, čaj, prigrizke..., vse to pa je že všteto v ceno vozovnice, ki me je stala slabih 30€.

Potovanje z avtobusom je precej skrajšal spanec, saj sem takrat lahko prvič po 24 urah zaspal za par ur. Ko tudi spanec ni bil več udoben, sva se začela pogovarjati z mojim sosedom. Bil je novinar in fotograf ter aktivist protestov v Gezi parku, tako da sva se imela marsikaj za pogovarjati, čeprav mu je včasih angleščina delala težave in me ni razumel kaj ga sprašujem.

Med vožnjo sem opazil, da je po državi razvitih veliko turških zastav. Skoraj vsak kilometer na avtocesti je stal visok drog z ogromno zastavo pa tudi ljidje imajo obešene zastave na oknih stanovanj. Moj sogovorec mi je povedal, da je to sedaj še bolj vpadljivo zaradi celotne politične situacije v Turčiji.

Malo pred sedmo uro zvečer sva se morala posloviti, ker je šel na obisk k svojim staršem v Manisi. Čez slabo uro pa sem tudi jaz končal na cilju.

 Avtobus je ustavil na glavni postaji, od tam pa sem moral priti do metro postaje blizu kampusa, saj so od tam naprej naši gostitelji posneli kratek filemček, kako priti do študentskih domov. Iskal sem pravi avtobus do tja, in ker sem verjetno izgledal kot pravi turist, je do mene pristopil možakar in mi vse lepo razložil, da bo bolje da grem na poseben manjši avtobus oz. kar kombi, ki se imenuje dolmuş in je hitrejši ter ima bolj direktno pot do tja. Šele takrat sem začutil pravi turški utrip. Voznik je odpeljal kar z odprimi vrati in tako smo se peljali tudi po obvoznici. Klima pač ni zastonj in nekako se je treba znajti :) Tudi postaje niso določene in zgodi se, da ustavi ljudem kar sredi obvoznice oz. na izvozu z nje.

Okoli osme ure zvečer sem že bil nastanjen v sobi, nekaj minut za mano pa sta prišla še dva madžara. Eden je ravno tako nastanjen z menoj v sobi, drugi pa v sosednji. Ko smo se predstavili smo kmalu poskusili pijače ki smo jih prinesli s seboj za večerjo ob nacionalnih jedeh in pijačah, ki jo imamo ta vikend. Vsi smo bili utrujeni od dolge poti, zato semo šli kmalu spat.